Balkonski vrtičkarji, prihaja čas za ureditev ‘parcele’
Zamislite si, da po priboljšek ali dodatek k okusnemu kosilu kar v copatih stopite na domači balkon ali teraso. Zelo priročno in tudi zelo mogoče! Poleg bližine pa ima domači mini vrtiček še marsikatero drugo prednost.
Ker je družbeni klic po kakovostnejšem življenju in po zdravi, lokalno pridelani hrani vse močnejši, lahko za dober občutek, za popestritev domačih obrokov, malo pa tudi za sprostitev, resneje razmislimo o možnosti ureditve vrtička na balkonu ali terasi.
Prvi pogoj zanj določa že namera nove dejavnosti – naše stanovanje oziroma bivalni prostor mora imeti vsaj nekaj zunanjega prostora, da lahko postanemo “mikrolokalni” pridelovalci lastne zelenjave. Sveži paradižnik, solata, redkvica, paprika, fižol, bučke, peteršilj, drobnjak, timijan in drugo užitno rastlinje vseh vrst ne pomenijo le priročne zaloge vedno svežih živil, ampak prispevajo tudi k boljšemu okusu obrokov in k zmanjšanju gospodinjskega proračuna v sončnih mesecih, ko nas vročina prežene na ‘hladno’.
Prednosti mikrovrtička
Če na mestu, ki ga imamo v mislih, v mesecih rasti sije sonce vsaj pet ur na dan, smo na dobri poti do prvega pridelka. Ker imamo opravka z majhno površino, lahko vsaki rastlini posvetimo več pozornosti, kot bi je na večjem vrtu. Morebitne težave v rasti ali napake na rastlini hitro opazimo in jih lahko pravočasno odpravimo. Tudi plevel, ki bo zrasel čez rastline, bomo na majhnem prostoru zlahka populili le v nekaj minutah. Velika prednost mikrovrtička je tudi zaščita, ki jo nudita balkon oziroma terasa, bližina pa bo omogočila, da boste lahko rastline začeli gojiti že zelo zgodaj v sezoni in rast potegnili globoko v jesenske dni.
Male vrtičkarske čarovnije za veselje ob pogledu na pridelek
Vrtnine potrebujejo dobro zemljo, vodo in veliko svetlobe. Rastišča, obrnjena proti jugu, so najprimernejša za gojenje, a načrtovanje miniaturnega vrta se vsekakor začne pri beleženju sončne poti nad mestom, ki ga bomo izbrali za svoje rastline. Takoj zatem je na vrsti zemlja. “Največja napaka je zagotovo varčevanje pri nabavi zemlje,” pravi gospa Miša Pušenjak, strokovnjakinja za zelenjadarstvo. “Zemlja je vrtnarjevo osnovno orodje na vsakem vrtu – v loncih in koritih pa je še pomembnejša. Res je, da ima sicer tam vpliv samo v prvih treh, mogoče štirih tednih rasti, a to je za rastlino najobčutljivejše obdobje. Kar se takrat zamudi, se pozneje ne popravi.”
Obstaja seveda še cel kup osnovnih trikov, a za balkonski herbarij sta morda najpomembnejša dva: rastline se precej bolje počutijo v glinenih kot v plastičnih loncih, treba pa je seveda poskrbeti za ustrezno odtekanje vode. Nekatere rastline so zaradi večjega vpijanja umazanije iz okolja za mestno gojenje manj primerne kot druge in o tem se velja pozanimati že ob načrtovanju in nakupu semen oziroma sadik.
Ključna je prst
Kam se torej napotiti po optimalno prst? Po izkušnjah naše sogovornice se še kako obrestuje, če najdemo vestnega in veščega poklicnega vrtnarja, ki nam bo potem znal svetovati tudi glede drugih morebitnih dilem. Takih oseb v naši družbi ne primanjkuje, le poiskati jih je treba. “Nikakor pa ne smemo za balkonsko gojenje preprosto vzeti navadne zemlje z njive ali vrtov. Zakaj? Taka zemlja se v normalnem procesu vrtnarjenja po navadi mnogo preveč zbije, korenine rastlin pa so v loncih in koritih že tako utesnjene in jim dodatno zbita zemlja predstavlja samo znaten dodatni napor. Druga velika, pravzaprav še večja napaka pa bi bila zemljo kupiti v raznih trgovskih centrih po razprodajnih cenah.”
Kdor preudarno gnoji, se mu na koncu smeji
Ker hranil v sami prsti zmanjka relativno hitro, je naslednja ključna postavka v karieri vsakega pravega balkonskega mojstra ustrezno gnojenje. “Po štirih tednih je treba gnojiti vsaj dvakrat tedensko. Zagotovo je smiselno uporabljati ekološka gnojila, vendar pozor, zaradi lažje uporabe in predvsem natančnejšega doziranja svetujem uporabo tekočih gnojil, raztopljenih v vodi za zalivanje. Nikar ne varčujte tako, da umetna mineralna gnojila topite v vodi ali jih celo posujete po zemlji v loncih. Na tak način je veliko vrtičkarjev požgalo tako vrtnine kot okrasne rastline!” nas opozarja gospa Pušenjak.
Kaj pa gnojila, ki jih pripravimo kar sami? “Seveda, to je vedno zelo dobrodošlo! In rastline so nam za tak trud hvaležne! Klasična metoda je, da kompost prelijemo z vodo in ga en dan pustimo stati. Lahko pa namakamo koprive in gabez, vendar vsako rastlino posebej! Najpreprostejša formula pravi, da kilogram zelenih delov na 10 litrov vode pustimo stati do 36 ur. V tem primeru redčenje ni potrebno. Vendar, ponavljam, moramo koprive in gabez nujno namakati posebej, tekočini pa potem združimo šele na koncu.”
Nikar previsokih ciljev
Za konec smo prihranili morda najpomembnejši nasvet gospe Maše Pušenjak: “Nikar si ne postavimo previsokih ciljev. Pri pridelovanju hrane – tako na vrtu kot na balkonu – nam mora biti osnovno vodilo zmernost. Kar pomeni, da moramo biti zadovoljni s povprečnim pridelkom. Že na začetku se moramo upreti skušnjavi, da bi dodajali ‘nekaj več’, da bo bolje raslo – čudežnih praškov in zdravil nikakor nima smisla iskati, saj jih ni.”
Kar je nedvomno nasvet, ki si ga lahko vzamemo k srcu tudi marsikje drugje, ne samo znotraj meja našega balkonskega kvadratnega metra!