Ekološke kmetije zmorejo pridelati vse, kar potrebujemo v letu 2024

Franko Dolgan, lastnik ekološke kmetije in čebelarstva Dolgan iz Primorsko-notranjske regije, bo z nami v intervjuju delil svoj pogled na ekološki način pridelave hrane in upravljanja kmetij.

Izvedeli bomo, kako se ekološko kmetijstvo razlikuje od konvencionalnega ter kako se prilagaja prehranskim trendom, sodobnim potrebam in pričakovanjem kupcev v letu 2024. Vabljeni k branju.

Gospod Dolgan, bi bili tako prijazni in nam pred začetkom pogovora povedali kaj več o sebi ter nam predstavili svojo ekološko kmetijo in čebelarstvo Dolgan, da vas lahko bralci pobližje spoznajo?

Z veseljem. Sem Franko Dolgan in prihajam iz vasi Narin pri Pivki. Sem lastnik ekološke kmetije in čebelarstva Dolgan. Trenutno na kmetiji redim 12 glav govedi. Kmetijo sestavljajo gozdovi, pašniki in travniki ter travniški visokodebelni sadovnjaki starih sort jablan, hrušk in sliv. Čebelarim že 28. leto. Leta 2019 sem se zaposlil na kmetiji, in ker je kmetija premajhna, da bi živel samo od nje, sem čebelarstvo začel širiti. Trenutno moje čebelarstvo obsega nekaj več kot 200 družin.

Hrana nekoč in danes

Če bi primerjali hrano, ki je danes v velikih trgovinah, in hrano nekoč, kaj bi dejali? Bi lahko rekli, da se eko hrana najbolj približa načinu pridelave hrane, kot je bil nekoč?

Živimo v obdobju globalizacije in prisotnega zaslužkarstva pri pripravi hrane za ljudi in živali, zato se je razvilo intenzivno kmetijstvo, pocenitev pridelave, uporaba fitofarmacevtskih sredstev, gensko spremenjenih organizmov itd. Mnenjska večina zaključi, da pravzaprav ni obroka, v katerem ne bi zaužili raznoraznih dodatkov, ostankov FFS iz katere koli veje kmetijstva, tudi čebelarstva, četudi po merilih še vedno spada pod oznako »varna hrana«. Jaz izhajam iz tega, da če v laboratoriju analiza ne pokaže ostankov oziroma so pod mejo odkrivanja, to še ne pomeni, da ostankov ni, četudi so v zelo majhnih količinah. Pridelava eko hrane se približa načinu pridelave hrane, kot je bil nekoč. Bojim se, da ne bomo nikoli več jedli tako zdrave hrane, kot je bila nekoč. Nekoč niso bili voda, zrak in zemlja, s tem mislim rodovitna zemlja, onesnaženi s težkimi kovinami, ostanki sintetičnih pesticidov, mineralnih gnojil itd. Zato je eko hrana le približek hrani, ki so jo jedli naši predniki, ki pa je veliko boljša in bolj zdrava kot hrana, pridelana na konvencionalni način. Hrana, ki je v velikih trgovinah, je še dodatno obdelana za obstojnost živila, pa tudi z dodatki, kot so barvila, sladkorji, soli, ojačevalci okusov itn. Seveda so nekateri dodatki obvezni, če hočemo podaljševati obstojnost živila na policah. Če hočemo jesti zdravo in uravnoteženo hrano, jo moramo kupovati po kratki prehranski verigi in lokalno pridelano ‒ ekološko.

Zaradi vsega tega sem se odločil, da bom sam užival zdravo hrano in vsem svojim strankam ponujal pridelke, pri katerih je tako rekoč nična možnost onesnaženja z ostanki. Zato imam ekološko certificirano kmetijo in čebelarstvo. Med imam vključen še v shemo SMGO in Medvedu prijazno, za goveje meso pa Izbrana kakovost.

Primerjava s konvencionalnim kmetijstvom

Ekološke kmetije delujejo po sistemu celostnega ekosistema. Kako bi opisali osnovne koncepte ekološkega kmetijstva in kako se ti prijemi razlikujejo od konvencionalnega oziroma »navadnega« kmetijstva?

Ekološko kmetijstvo je zdrav in okolju prijazen način pridelave kmetijskih pridelkov. Skrb za rodovitnost tal, živalim ustrezna reja, zdrava živila. Ekološko kmetijstvo ohranja oziroma celo povečuje biotsko raznovrstnost, ki je pomembna za pridelavo zdrave in hranljive hrane. Izboljša sestavo obdelovalne zemlje in spodbuja razmnoževanje mikroorganizmov. S kolobarjenjem rastlin na njivah, ki so izpostavljene dežju, vetru in soncu, zmanjšuje tveganje erozije. S tem se tudi preprečuje izčrpanost zemlje s hranili, ki so potrebna za uspevanje samo ene vrste rastline, in tako naprej.

Kako lahko lega, zemlja in tudi druge lokalne danosti vplivajo na hranilnost in okus ekoloških živil? Kakšne so po vašem mnenju prednosti ekološkega kmetovanja za lokalno skupnost in okolje?

Lega, zemlja oziroma sestava zemlje, podnebje, vse to vpliva na hranilnost in okus živil, tudi ekoloških. Za predstavo, da omenim vino teran. Teran je na območju Krasa, pa je ista trta kot v Kopru, pa ni teran. Tako da narava ima vpliv na hranilnost in okus ekoloških živil.

Če hrano pridelujemo na ekološki način, je še toliko bolj kakovostna, se pravi ima večjo hranilnost, boljši okus oziroma bolj izrazit in kar je najpomembnejše, je bolj zdrava. Kmetijstvo na ekološki način v okolje in zrak spusti manj ogljikovega dioksida in toplogrednih plinov kot pa intenzivno kmetijstvo. Torej povzroča manjši ogljični odtis. Ekološko kmetijstvo izboljšuje zdravje kmetijskih skupnosti in potrošnikov, saj se zmanjša uporaba sintetičnih pesticidov, ki onesnažujejo hrano in okolje.

Ekološko kmetijstvo

Kako dojemajo ekološko kmetijstvo in lokalno ekološko pridelano hrano tisti, ki ne le kupujejo te izdelke, temveč se tudi sami posvečajo pridelavi, smo povprašali Teo Vogrinc, kmetovalko iz Posavja.

Kako prepoznati ekološke izdelke?

Kako lahko kupci prepoznajo ekološke izdelke in kako se lahko prepričajo o izvoru in kakovosti sestavin? Kako lahko kupci preprosto ocenijo kakovost ekoloških izdelkov? Kakšen nasvet lahko daste kupcu, kako si najenostavneje organizirati dobavo ekološke hrane, da to ne postane breme v prepolnih vsakdanih sodobnega človeka? Kje in kako naj kupuje?

Dokler kmetija oziroma čebelarstvo nima certifikata za ekološko čebelarstvo v rokah, pa četudi kmetuje in čebelari na ekološki način, njen pridelek ni ekološki! Če ga potrošnikom prodaja kot ekološkega, jih zavaja, kar pa je kaznivo. Pridelovalci hrane moramo porabnikom zagotavljati najboljšo možno kakovost hrane. Kmetijski pridelek oziroma živilo se lahko označi kot ekološko samo, če je za to podeljen ekološki certifikat. Obvezna oznaka za certificirane kmetijske pridelke in živila je evropski zaščitni znak. Nacionalni zaščitni znak – ekološki pa je prostovoljna oznaka. Za pridobitev znaka je treba oddati vlogo za uporabo na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
Jaz uporabljam tudi znak Bio Slovenija, ki ga dodeli Inštitut KON-CERT Maribor za ekološko pridelavo ali predelavo. Potrošnik na trgovinskih policah izbira hrano, ki je ekološka – s certifikatom in z vsemi pripadajočimi oznakami za ekološko. V trgovinah so ponavadi za to namenjeni eko kotički. Obstajajo tudi trgovine z ekološkimi živili, izdelki, kozmetiko ipd. Še boljše pa je kupovati kar na ekološki kmetiji. Tako se lahko držite načela, ki je meni zelo ljubo, in sicer: Tista roka, ki te hrani, s tisto roko se rokuj! V trgovini se lahko rokuješ le s prodajalcem, ne pa s proizvajalcem.

Certificiranje ekoloških kmetijskih pridelkov

Kako potekata certificiranje in nadzor nad pridelavo ekoloških kmetijskih pridelkov na vaši ekološki kmetiji? Kako pa zagotavljate dobrobit živali, vključno z vzrejo in postopkom zakola?

Od vedno smo na naši kmetiji kmetovali na bolj ali manj ekološki način. Jaz sem začel čebelariti že kot najstnik leta 1995. Leta 2004 po očetovi smrti sem prevzel kmetijo in nato leta 2007 pridobil ekološki certifikat, leta 2015 pa še za čebelarstvo. Zame sta kmetovanje in čebelarjenje na ekološki način način življenja. Ker sem bil od vedno za sonaravno kmetovanje, nisem imel težav pri certificiranju kmetije kot ekološke. Nadzor izvaja eden od certifikacijskih organov, in sicer Inštitut KON-CERT iz Maribora. Poteka pa tako, da se kontrolor večer pred kontrolo najavi, da pride. Kontrolo najprej opravi na terenu, kontrolira parcele-gerke, rastlinske kulture na njivah, pašnike, dobrobit živali, čebele in še vse drugo, kar spada zraven. Nato pa kontrolira, če vsi papirji in izpolnjene evidence ustrezajo zahtevam za ekološko kmetijstvo in čebelarjenje.

Kako se ekološko kmetovanje prilagaja prehranskim trendom, sodobnim potrebam in pričakovanjem kupcev v letu 2024? Kakšne so vaše napovedi za prihodnost ekološkega kmetovanja v Sloveniji in tujini? So morda za ekološko kmetijstvo pri nas še kakšne neizkoriščene priložnosti?

Bom odgovarjal bolj za čebelarstvo, ker je to glavna panoga na kmetiji. Tako kot se ekološko kmetijstvo počasi prilagaja, se tudi prehranski trendi. Menim, da se vse prepočasi prilagaja. Trženje ekološkega medu je že kar projekt, saj je večjo količino ekološkega medu zelo težko prodati po primerni ceni. Za ekološki med skoraj ni promocije, še veliko čebelarjev ne pozna razlike med ekološkim medom in medom, pridelanem na konvencionalni način. Tudi potrošniki zelo slabo poznajo razliko in zato niso pripravljeni plačati medu po primerno višji ceni, ki je višja le za nekaj evrov. Še vedno je veliko potrošnikov, ki so najprej pozorni na ceno, šele nato na kakovost in način pridelave. Se pa počasi veča ozaveščenost potrošnikov o zdravi prehrani človeka. Želja po zdravem načinu življenja jih vodi do vse večjih zahtev glede kakovosti in varnosti hrane. Na trgu je vse več nekakovostne in osiromašene hrane, zato so potrošniki vse bolj pozorni na razne označbe in kontrole pri pridelavi in predelavi hrane. Jaz imam poleg ekološkega certifikata še med v sistemu SMGO (Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo), znamko Zeleni Kras in znamko Medvedu prijazno.

Prihodnost kmetijstva, še posebno ekološkega, je zelo vprašljiva. Mislim, da bodo obstali le najmočnejši, vztrajnejši in podjetni kmetje. Bojim se, da se prepočasi dogajajo prilagoditve na podnebne spremembe s strani države, EU in kmetov. Vedno več je vročinskih valov, ujm in poplav, toč, spomladanskih pozeb, vdorov invazivnih rastlinskih vrst ter škodljivcev in tako naprej. Zaradi vseh teh negativnih vplivov trpi in še bolj bo trpelo ravno kmetijstvo, s tem pa tudi pridelava zdrave hrane.