Slovenska pokrajina vpliva na okus hrane na vašem krožniku

Slovenija se ponaša z izjemno raznolikostjo pokrajine in drugimi geografskimi posebnostmi, ki močno vplivajo na okuse in načine pridelovanja živil.Tradicija pridelave in predelave ter stoletja izkušenj narekujejo postopke, zaradi katerih so živila tako okusna. Kmetijski pridelki ali živila, ki izvirajo iz določene regije ali kraja, imajo zato posebno kakovost, sloves ali druge značilnosti. Označene so z »zaščiteno geografsko označbo«.

Suh in hladen veter ter pestrost slovenskih gozdov

Kraška burja, denimo, daje poseben značaj mesninam, ki izvirajo s Krasa. Tako so za Kraški pršut, Kraško panceto ter Kraški zašink značilni suhi postopki soljenja, med sušenjem in zorenjem pa vse tri mesnine razvijejo bogat okus.

Slovenija stoji na stičišču alpskega, subpanonskega, dinarskega in submediteranskega območja, zaradi česar je rastlinski svet zelo pester. To pa so naravnost idealni pogoji za pridelavo zelo kakovostnega Slovenskega medu različnih vrst.

Za slovenski med so značilne visoke kakovostne zahteve, zaradi raznolike slovenske flore pa se odlikuje po svoji izjemni pestrosti in predvsem po svojih senzoričnih lastnostih (barva, vonj, okus, aroma). Najpogostejše vrste oziroma tipi Slovenskega medu so akacijev, lipov, kostanjev, hojev, smrekov, cvetlični in gozdni med.

Suho podnebje in ostre zime na severozahodu države vplivajo na okus naših dobrot

Glavna dejavnika, da je Ptujski lük, ki ga na Ptujskem polju pridelujejo že več kot 200 let, razvil ostrejši okus od drugih sort čebule, sta verjetno značilno suho podnebje ob dozorevanju in plitva, peščena, s hranili slabše založena tla.

Zaščiteni so tudi pridelki in živila, ki so plod dolgoletnega prenašanja znanja – denimo na območju Štajerske in Prekmurja, kjer tradicija pridelave oljnih buč in predelave bučnih semen v bučno olje sega že v 18. stoletje.

Štajersko-prekmursko bučno olje je visoko kakovostno jedilno nerafinirano rastlinsko olje, ki je izdelano po tradicionalnem postopku s stiskanjem praženih bučnih semen najboljše kakovosti, z uporabo toplote in brez aditivov.

Zapiski iz leta 1487 dokazujejo, da so v Prlekiji poznali tünko že dolga stoletja. Prleška tünka je sestavljena iz zaseke in svinjskega mesa. Meso in zaseka se po plasteh izmenično zložita v posodo, imenovano tünka, kjer vse skupaj zori vsaj 30 dni.

Suhe in ostre zime pa vplivajo tudi na izjemnost Prekmurske šunke, saj sušenje in dolgotrajno zorenje v teh specifičnih podnebnih razmerah vplivata na njen okus. Prekmurska šunka ima posebno hruškasto obliko brez kosti, po čemer se razlikuje od pršuta.

Mesnine med najprepoznavnejšimi slovenskimi proizvodi

Med mesnine, ki se ponašajo z »zaščiteno geografsko označbo«, spadajo tudi Zgornjesavinjski želodec, Kranjska klobasa ter Šebreljski želodec.

Prvi je ime dobil, ker se je nadev že od nekdaj polnil v naravne ovitke, predvsem prašičje želodce. Pri izdelavi Zgornjesavinjskega želodca je poleg mikroklime območja odločilnega pomena tudi mikroklima v prostoru, kjer se želodci sušijo.

Kranjska klobasa je eden izmed najprepoznavnejših slovenskih proizvodov doma in v tujini. Njena posebnost je obvezna lesena špila. Po kratkem kuhanju v vroči vodi, se uživa topla, pri čemer pridobi zelo specifično jedilno in visoko gastronomsko kakovost. Šebreljski želodec pa že dolga leta izdelujejo na Idrijskem in Cerkljanskem.

Zaščitena so tudi jajca in hmelj

Trinajst izdelkov z »zaščiteno geografsko označbo« pa zaokrožujejo še Jajca izpod Kamniških planin ter Štajerski hmelj. Sloves Jajc izpod Kamniških planin izvira že s konca 19. stoletja, ko so številne kamniške kmetice s tem dragocenim živilom oskrbovale ljubljanske kuhinje in tržnico.

Pridelava hmelja ima v Sloveniji dolgoletno tradicijo, saj se hmelj za varjenje piva omenja že okrog leta 1160. Zaradi visoke kakovosti in slovesa Štajerskega hmelja se na tuje trge izvozi več kot 95 % pridelka.

Za promocijo kulinaričnih posebnosti Slovenije Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano izvaja kampanjo s sloganom »Naše super dobrote«.

Kampanja pod okriljem nacionalnega projekta »Naša super hrana« je namenjena osveščanju o kmetijskih pridelkih in živilih s posebnimi lastnostmi, ki so lahko posledica vpliva geografskega območja, na katerem so proizvedeni, načina pridelave ali predelave, tradicionalnih receptov ali postopkov.

»Zaščitena geografska označba« (ZGO) je evropska shema kakovosti, ki zajema kmetijske pridelke in živila, ki izvirajo iz določene regije, kraja ali države, povezava med geografskim območjem in končnim proizvodom pa je manj tesna kot pri »zaščiteni označbi porekla«. Kmetijski pridelek ali živilo ima posebno kakovost, sloves ali druge značilnosti. Vsaj ena od faz proizvodnje (pridelava ali predelava) mora potekati na določenem geografskem območju, surovine pa lahko izvirajo iz drugega območja.

Razlika med »zaščiteno geografsko označbo« in »zaščiteno označbo porekla« je predvsem v tem, koliko surovin mora izvirati iz geografskega območja in kolikšen del proizvodnega postopka mora potekati v določenem geografskem območju.