Slovenska potica

Slovenska potica sodi med sladice, ki so jih znali pripraviti že naši predniki. Potica nosi tudi oznako Zajamčena tradicionalna posebnost, s katero je zaščitenih pet vrst potice glede na njihov nadev: orehov, orehov z rozinami, rozinov, pehtranov in pehtranov s skuto.

Potica je slovenska kraljica sladice, saj ga ni bilo praznika, ob katerem pražnje mize ne bi krasila ravno potica. Gospodinje so si za pripravo vzele čas, bogate sestavine pa so prostor napolnile z omamnim vonjem že v času sestavljanja nadevov in peke. Pri pripravi potice je gospodinja potrebovala svoj mir in prostora se ni smelo ohlajati. V času priprav na praznike so se družine povezale in obudile stare običaje.

Potica je bila tradicionalno največkrat orehova

Potica je bila v preteklosti najpogosteje orehova; po izročilu naj bi namreč s trenjem orehov trli tudi svoje težave, medtem ko oblika pogače simbolizira neskončnost, popolnost, celo božanskost. Ustvarjalnost gospodinj in občasno pomanjkanje sestavin pa sta botrovala temu, da danes poznamo že več kot petdeset vrst potic.

Potica nosi oznako Zajamčena tradicionalna posebnost

Potica je vključena v shemo kakovosti Zajamčena tradicionalna posebnost (angl. Traditional Speciality Guaranteed). To je evropska shema kakovosti, s katero se zaščiti predvsem receptura ali način pridelave ali predelave. V okviru te sheme je zaščitenih kar pet slovenskih potic glede na njihov nadev: orehov, orehov z rozinami, rozinov, pehtranov in pehtranov s skuto.

Potica se je včasih pekla kar na odprtem ognju

Nezmotljivi vonj sveže pečene potice je že od nekdaj čaroben. Prastari obredni kruh so poznali že v daljni zgodovini, pri nas pa jo prvi omenja Primož Trubar v Katekizmu – takrat so pekli povitice še neposredno na ognjišču. Tudi Janez Vajkard Valvasor je zapisal, da je potica podobna hlebcu kruha, kar nam govori o tem, da je še niso pekli v lončenih pekačih.

V monografiji o potici kar 40 receptov

Pri ohranjanju tradicije so pomembni tudi zapisi Magdalene Knafelj Pleiweis, ki je prva popisala vse o dobrem testu za potice in opisala različne nadeve. Felicita Kalinšek je kasneje postavila izhodišča za sodobne različice potic. Omenjajo se: rozinova, vaniljeva, lešnikova, makova, orehova, čokoladna, mandljeva, medena, rožičeva, pehtranova, drobnjakova in špehova potica. Dr. Janez Bogataj je leta 2013 spisal doslej najpopolnejšo monografijo o poticah, ki vsebuje kar štirideset receptov za sladke in slane potice.

Tradicionalna slovenska potica je pečena v okroglem potičniku

Pekač potičnik je izdelan iz žgane gline, porcelana, emajlirane kovine ali kovine s teflonsko oblogo in drugih materialov. Potičnik je okrogle, rahlo konusne oblike, obodna stena je gladka ali rebrasta. Pri slednji so rebra postavljena navpično glede na dno potičnika. Potičnik ima ravno dno. V sredini potičnika je prirezan stožec, ki omogoča temeljno in edino obliko potice, to je v obliki kroga ali kolača s sredinsko luknjo, obratno konusne oblike. Najmanjše uporabne dimenzije potičnika: spodnji premer vsaj 14 cm. Potičniki iz žgane gline so lahko povezani z žico, kar poveča njihovo obstojnost.

Zunanji videz potice je enakomeren, čvrst, z gladko skorjo. Barva pečene potice je tipična za sladko testo (zlato-rjave barve). Videz potice na prerezu: skorja ne odstopa, polnilo (nadev) je enakomerno razporejeno, povezano in brez vmesnih lukenj. Ob pritisku je potica mehka in prožna.