Spoznajte živila, ki jih je nemogoče ustvariti drugje kot na 10-ih področjih v Sloveniji

Že naši dedki in babice so nam s ponosom pripovedovali o tradiciji ter lokalnih posebnostih, ob družinskih srečanjih pa so se mize šibile pod dobrotami lokalnega porekla.

Kot otroci se seveda nismo zavedali, da imajo okolje ter naravni in človeški dejavniki izjemen vpliv na kakovost ter značilnost pridelkov in živil na mizi

Slovenija se ponaša z edinstveno raznolikostjo pokrajine. In prav njena razgibanost ustvarja živila in pridelke, ki jih poznamo kot tipično slovenske.

Okusi, ki jih cenimo, so povezani s posebnostmi pridelave in predelave na območju, iz katerega izhajajo tudi uporabljene surovine. So del okolja, v katerem se znanje pridelave in predelave prenaša iz ene generacije v drugo.

Slovenska Istra – zakladnica okusov

Ste vedeli, da je Slovenska Istra eden najbolj severnih predelov, kjer še uspeva oljka? Da zaradi podnebnih posebnosti, sestave tal in izbora oljk lahko govorimo o izjemnem oljkarskem območju, kar so prepoznali že stari Rimljani?

Da pridobivanje soli v Piranskih solinah poteka po več kot 700 let starem izročilu, da uporabljajo zgolj tradicionalna orodja, da obirajo izključno ročno in sol pobirajo dnevno?

Da pogosti vetrovi, še posebej burja, ustvarjajo ugodne pogoje za sušenje Istrskega pršuta samo na zraku?

Na področju Slovenske Istre lahko svoje brbončice razvajamo z Ekstra deviškim oljčnim oljem Slovenske Istre, Oljčnim oljem Istra, Piransko soljo ter Istrskim pršutom, vsi proizvodi pa imajo »zaščiteno označbo porekla«, kar govori o tradiciji, lokalnih značilnostih in posebnostih izdelkov in pokrajin, v katerih nastajajo.

Ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre je pridelano iz večinoma ročno obranih oljk različnih sort z območja Slovenske Istre, od katerih mora biti najmanj 30 % istrske belice. Ima značilen, srednje do intenzivno izražen in prepoznaven vonj po svežih plodovih oljk, ki se pogosto meša z bolj ali manj izraženimi sadnimi notami, oziroma aromami zelenjave.

Pridelovalci Ekstra deviškega oljčnega olja Slovenske Istre morajo biti v obdobju obiranja plodov še posebej pazljivi. Postopek mora potekati ročno ali s posebnimi mehanskimi pripomočki, ki zagotavljajo čim večjo nepoškodovanost plodov in s tem tudi kakovostnejše olje.

Za Oljčno olje Istra je značilno, da je narejeno neposredno iz plodov oljk in izključno z mehanskimi postopki. Za to olje je značilen srednje do intenzivno izražen vonj po svežih olivah, okus pa spominja na zdrav in svež plod oljke, s srednje izraženo grenkostjo in pikantnostjo.

Piranska sol je nerafinirana in ni mleta, bogata je z minerali iz morja in ima odličen okus. Osnovni proces pridobivanja te soli je naravna kristalizacija na solnih poljih, kjer se sol pobira na nekaj milimetrov debeli podlagi biosedimenta, imenovani petola, ki je sestavljena iz mineralov in mikroorganizmov.

Istrski pršut je narejen iz prašičjega stegna brez nogice, kože in podkožne maščobe, suho soljen z morsko soljo in začimbami (poper, česen, lovor in rožmarin), sušen na zraku brez dimljenja in zorjen najmanj 12 mesecev.

Ugodne razmere za soljenje in sušenje pršuta ustvarijo pogosti vetrovi sredozemske klime, ki od obale postopno preide v kontinentalno. Pozimi pihajo iz severne oz. vzhodne smeri. Zlasti ugodna je burja, ki piha s kopnega proti morju in omogoča sušenje Istrskega pršuta samo na zraku, brez dimljenja, kar je v primerjavi z drugimi pršuti redkost.

Naša država je medena dežela

Slovenija se ponaša tudi z dolgoletno čebelarsko tradicijo in zgodovino. V 18. stoletju je bil celo na dvoru habsburške cesarice Marije Terezije slovenski čebelarski učitelj. Med proizvode z »zaščiteno označbo porekla« v Sloveniji uvrščamo tudi med, in sicer Kočevski gozdni ter Kraški med.

Območje čebelje paše za Kočevski gozdni med je izrazito gozdnato in se ponaša z zelo pestro floristično sestavo. Posamezna območja se razlikujejo glede pojavljanja medonosnih rastlinskih združb, različnosti posameznih rastišč, klimatskih razmer in višinskih pasov.

Čebelarji poznajo in izkoriščajo pestro floro in različna vegetacijska obdobja. Vrste Kočevskega medu so gozdni, smrekov, hojev in lipov.

Tudi Kraški med velja za izjemno kakovostnega, saj je zaradi podnebnih razmer in mikroklime suh, zrel in zelo bogat z minerali in encimi. Obilje avtohtonega rastlinstva in suho podnebje mu dajeta polno in izrazito aromo, kar je odločilno za njegovo drugačnost.

Tipične vrste Kraškega medu glede na čebeljo pašo so: med rešeljike in divje češnje, akacijev, cvetlični, gozdni, kostanjev in lipov ter med divjega žepka.

V hribovitih predelih nastaja unikaten sir

Raznovrstna vegetacija v goratih in hribovitih predelih Slovenije pa nam daje možnost, da lahko uživamo številne, tradicionalne slovenske izdelke, kamor sodi tudi sir.

Sir Tolminc se je pod imenom “Formaggio di Tolmino – Tolminski sir” prvič pojavil leta 1756 na ceniku za sire v mestu Videm, skupaj z Bovškim sirom. Je okrogle oblike z gladko skorjo in redkimi očesi v velikosti leče ali graha.

Tolminci so vse do danes ostali zvesti tradiciji in so ohranili izvirno tehnologijo izdelave sira s prepoznavnimi senzoričnimi lastnostmi.

Bovški sir je proizveden iz surovega ovčjega mleka avtohtone pasme Bovška ovca in njenih križank, lahko pa se mu doda največ 20 % kozjega oziroma kravjega mleka. Prvi zapisi o siru na tem področju segajo že v 14. stoletje.

Pod imenom Bovški sir (Formaggio di Plezo vero) se leta 1756 prvič omeni v ceniku za sire v mestu Videm. Iz njega je razvidno, da je imel Bovški sir precej višjo ceno kot nekateri drugi siri.

Sir Mohant se proizvaja na geografskem območju Bohinja. Je mazav mehki sir belkasto rumene barve s posebnim, značilnim vonjem in okusom, ki sta lahko včasih tudi agresivna. Še danes se Mohant proizvaja v skladu s tradicionalnim postopkom, ki se je prenašal iz roda v rod, zaradi njegovega značilnega vonja in okusa, pa mu pravijo tudi posebnež med siri.

Nanoški sir, ki je svoje ime dobil po planoti Nanos, so pridelovali že v 16. stoletju. Mleko za proizvodnjo Nanoškega sira se odlikuje po visoki vsebnosti beta karotena, zato je Nanoški sir intenzivno rumene barve.

Zaradi specifične mikroflore geografskega območja se po dvomesečnem zorenju sira izoblikuje poseben, pikanten okus sira, ki je značilen za to vrsto sira.

Podajte se na kulinarično doživetje s produkti z »zaščiteno označbo porekla« in pomagajte ohranjati slovensko kulturno dediščino ter izročilo tradicije. Prenesimo znanje na bodoče generacije, da bodo svojim vnukom ob družinskih srečanjih na mizo s ponosom postavili slovenske zaščitene proizvode.