Čebelarstvo Erik Luznar

Nudimo kakovostne čebelje pridelke, pridelane v skladu s Smernicami dobrih higienskih navad v čebelarstvu na načelih sistema HACCP. Med je vsako leto pregledan s strani Uprave za varno hrano, vključen pa sem tudi v sistem SMGO (slovenski med z zaščiteno geografsko označbo), kar zagotavlja višjo kakovost. Na voljo akacijev, lipov in gozdni med ter cvetni prah, matični mleček, vosek in propolis. Obiščete nas lahko vsak dan, na relaciji Jesenice - Ljubljana pa nudimo tudi dostavo pridelkov. MOJA ČEBELARSKA POT Izhajam iz družine z bogato čebelarsko tradicijo. Sem četrti rod, ki se ukvarja s čebelami, in prvi, ki živi izključno od čebel. Medtem ko je stari ata čebelaril še s kranjiči, je oče Janez že čebelaril z AŽ panji. Čebele so me spremljale od otroštva, vendar sem dolga leta čebelnjak opazoval zgolj od daleč. Kot osnovnošolec sem sem bil dolga leta zgolj vajenec, ki je opravljal osnovna, morda celo dolgočasna opravila – čiščenje in pospravljanje čebelnjaka, sortiranje cvetnega prahu, žičenje satnikov, točenje medu, prodaja na stojnicah ipd, sčasoma pa sem ob navzočnosti očeta tudi sam začel pregledovati čebelje družine. Z vpisom na gimnazijo mi je oče podaril kar 30 družin v dolini Dragi. Z njimi sem brez večjih izgub dokaj uspešno čebelaril dve leti, zato sem po zaključeni maturi v dar prejel še 37 dodatnih družin, nastanjenih v rodni vasi. Med študijem novinarstva na Fakulteti za družbene vede čebelarstva nisem opustil, temveč sem število družin vsako leto povečeval. Poleg medu sem pridobival cvetni prah, propolis in vosek. Proti koncu študijskih let sem se vzporedno z vzrejo čebeljih matic in sodelovanja s KIS-om lotil še pridobivanja matičnega mlečka. Ker so na Gorenjskem pašne razmere dokaj slabe, sem se pred petimi leti odločil za prevažanje čebel na druge konce Slovenije. Danes lovim akacijevo pašo v Novi Gorici, na Krasu in v Puconcih, smrekovo na Pokljuki in Jelovici, hojevo v Logatcu. V ta namen sem leta 2015 opravil vozniški izpit za vožnjo tovornjaka, dve leti kasneje pa še za prikolico. Vse omenjene čebelarske dejavnosti še danes opravljam, v prihodnosti pa imam namen razviti tudi čebelarski turizem. Trenutno čebelarim z 260 čebeljimi družinami na različnih lokacijah, poudarek imam na pridobivanju medu ter vzreji matic in družin. Skozi vsa leta me je pri delu vodila očetova roka ter slovenska in tuja literatura, največ pa sem se naučil na lastnih poskusih in napakah. Pri 25 letih sem se dokončno odločil, da življenje posvetim čebelam, zato sem se takoj po uspešno zaključenem študiju registriral kot kmet čebelar in tako poskrbel za socialno varnost. Mojo mladostniško zagnanost so kmalu prepoznali tudi v Čebelarskem društvu Karavanke Begunje, kjer sem sprva prevzel mesto praporščaka, zadnje leto pa društvo vodim kot predsednik. Tesno sodelujem s Čebelarsko zvezo Gorenjske, kjer sem tudi član upravnega odbora. Pred tremi leti mi je bila zaupana naloga urednikovanja revije Kranjska Č´bela, ki izhaja pod okriljem omenjene zveze. Pri delu me vodi skrb za kakovostne čebelje pridelke, zato sem se leta 2015 vpisal v shemo Slovenskega medu z zaščiteno geografsko označbo. V zadnjih letih sem na slovenskem in mednarodnem ocenjevanju prejel nekaj priznanj za med, v vrtcih in šolah sodeloval pri slovenskem tradicionalnem zajtrku ter bil navzoč pri številnih predavanjih, ki so jih organizirali Čebelarska zveza Slovenije, Kmetijski inštitut Slovenije ali Veterinarska fakulteta. Pridobljeno znanje sem na raznih predavanjih in delavnicah širil tudi sam. Kot največji dosedanji uspeh si štejem poučevanje čebelarjev v ZDA v zvezni državi Havaji, kjer je bila osrednja tematika umetno osemenjevanje matic in način čebelarjenje v AŽ panjih. Za svoje prizadevno delo v društvo sem bil letos odlikovan tudi s priznanjem Antona Janše III. stopnje. Leta 2018 sem opravil nacionalno poklicno kvalifikacijo in si tako tudi uradno pridobil poklic čebelarja.